Tako sem sama kot še nikdar,
a v vasi ples je nocoj,
nikomur tam ni za mene mar,
najmanj fantu, ki bil je moj.
Čez nekaj dni tudi ohcet bo,
tedaj med svati bom jaz
z družicami ob nevesti šla,
brez solza v srcu jokala.
Naj bo srečen z njo,
mu edino lahko želim,
kmalu zvedel bo,
kaj mi pustil je za spomin.
Naj bo srečen z njo,
jaz po svoji bom poti šla,
mi v uteho bo
najin sin ali hčerkica.
Ljubezen je kakor vrtnica,
bodice skrivati zna,
dišeče cvetje zdaj druga ima,
jaz po trnju bom stran odšla.
Ne vem, če upati kdaj še smem,
verjeti v srečo za dva,
morda bo žalost zacelil čas
in bo sreča nekoč prišla.