Ni dneva brez spominov,
dneva brez bolečin,
ko na mamo pomislim,
v žalosti zadrhtim.
Zanjo še dež je jokal
na tisti sivi dan,
ko poslednjo sem rožo
dala ji v dom teman.
Ko se pomlad prebuja,
jaz rože posadim.
Ko cveto, najsvetlejši
nanjo mi je spomin.
Kot bi se čas ustavil,
prazen je zdaj naš dom,
kar bi rada vprašala,
mogla je več ne bom.
Dan, ko dež je zajokal, cvetje vse zalil,
kamen od bolečine bi lahko se stopil.
V meni se zdaj samota zbuja vsakokrat,
ko brez nje zelenijo trate na pomlad.