V starih časih v Beli krajini skopuški mlinar je živel.
Mlel za kmete rž je in pšenico, plačilo si bogato vzel.
Pa prišla gorjanska je vila, kot stara ženska zgrbljena.
Malo bele moke ja prosila za svoj’ga sinka bolnega.
Mlinar trdosrčni v bisago je moko v bogaime ji dal.
»Tu imaš zdaj snežno belo moko«, dejal je in se krohotal.
Vila je bisago odprla, a moka črna je bila.
Pa je z njo posula mlinski kamen, preklela mlin in mlinarja.
Mlin pa od takrat iz žita je le črno moko mlel.
Mlinar goljufiv pa žalosten in reven konec vzel.
Vas ob Lahinji postala kmalu lepo mesto je,
ki mu za spomin na stari mlin Črnomelj je ime.