Tam na kamenitem Krasu jaz nekoč sem rodil,
burja mi bila je botra, boter mi je kamen bil.
Oljka mi je šepetala pesmi nežne v pozdrav,
rožmarina duh me boža, ko še v zibelki sem spal.
V senci žlahtne vinske trte pesmi prve sem zapel,
pel o morju sem in Krasu, srečo v srcu sem imel.
Nikdar te ne bom pozabil, mala skromna kraška vas,
kakor mater jaz te ljubim, pesmi pel ti bom naglas.