Je oče mene rj’ku: »Da se ne boš opj’ku,
ker tašne pazi se, iz Kopra pupa je.
Pokonci bo hodila jn se lipu nosila.
Pa delat n’č ne zna, saj z mjesta je doma.«
Sem se jst sam odloču, da se bom z njo poroču.
Nej meni mar za to, sej pupa moja bo.
Je žvelto pomlad p’ršla, sva midva rekla ja.
Jn mene mi ni žou, jest znam, sm n’rdu prou.
Hojli hojla, sej pupa ni zvicjana.
Hojli hojla, pa hiša je št’mana.
Hojli hojla, je dobrega srca.
Hojli hojla, jn mene rada ma.
Hojli hojla, prou nč se gor ne nosi.
Hojli hojla, za delo sama prosi.
Hojli hojla, je dobrega srca.
Hojli hojla, jn mene me št’ma.