Res že dolgo je tega
kar se je družba fantovska
zbirala pod brajdami,
za dušo si prepevala.
Nič več ni kot je bilo,
ko dan za dnem, noč za nočjo,
misel ena je bila,
če je odprta kamrica.
Fantovskih pesmi več slišati ni,
dekle nobeno več ne zardi,
jaz pa bi hodil kot nekdaj na vas,
k ljub’ci si krajšat čas.
Oče rujno kapljico
postavil je na mizico,
mati kruha in klobas
z veseljem dali so pred nas.
Snega b’lo je do kolen,
a to ni bil noben problem,
ljub’ca čakala me je,
da prišel bi pod okence.