Kar človek si že davno je želel,
da pod nebo kot ptica bi letel.
Prišel je danes čas srebrnih kril,
nad belimi oblaki jaz letim.
Nebo mi je prostrani drugi dom
pod zvezdami in v jasnih sončnih dneh.
Doline, gore, mesta in vasi
so kot igrače s pisanih dlani.
A vendar malo mi drhti srce,
ko pred poletom stisnem k sebi te.
Mi tvoj poljub, objem poguma da,
da mi je lažje na poteh neba.
Iz modrih je višin naš svet tako spokojen videti,
kot da na njem bi ne bilo nemirnih sto in sto stvari.
In na brezpotjih teh sinjin osamljen nisem, ni me strah,
a srečen, ko gre moj korak spet čez domači prag.