Kot bi lun’ca me nosila, se prebujam zdaj v nočeh
in letim ob belem dnevu, pa čeprav stojim na tleh.
Pa kdo misli, da zaljubljen se mi kdaj težko zaspi,
naj povem, da je resnica, res težko jo gledam z njim.
Njen topel pogled in iskre v očeh
mi pričarajo sonce in misel na greh.
Njen topel pogled, ki ve čisto vse,
a dela se, da je nedolžno dekle.
Na dveh stolih bi sedela, nje lepota kar žari,
druge tudi bi vrtela, saj je sto priložnosti.
Ve, da cvet nekoč ovene, zdaj spomin na njen nasmeh
greje me in dobro dene tudi v mrzlih zimskih dneh.