Šponam jo v hribe,
de pozabim brige,
grem do svoje zidan’ce.
Rešim jo iz bloka,
mi v možgane poka,
frišen zrak mi pljuča žge.
V keldar se zabijem,
glažek šnopca spijem,
špeha, kruha se nažrem.
Pol se ga ulijem,
šmarn’ce napijem,
pa za brajdo bruhat grem.
Pa za brajdo bruhat grem,
žret ga več na ful ne smem,
ker imam sosedo, z mačkom kuker s skledo
s trdim pol do Tonke grem.
Sej sem čist pošizu,
ko sem pršu blizu,
sosed Lojze tam je bil.
Dec je ful jo šponu,
skledva je potonu,
hercntrefer je grozil.
Se mi čisto rola,
klinc, pa taka smola,
Polda je od žalost’ preč.
Pa bo, mi je fino,
rajcih kukr glino
zdej zabodu tuji meč.
Je zabodu tuji meč,
jest pa scagan zdaj grem preč.
Frende bom povabu, babo pa pozabu,
v šmarn’ci je sreče več.