Vedno, ko se je moški dotakne, le boječe obrne se stran.
Od ljubezni jo misel odvrača, da se kdaj ponovi tisti dan,
ko v divjanju strasti kakor lutko jo brezčutno je božal z roko.
»Ne in ne!« je kričala, ko združil kot besneči vihar se je z njo.
Ko teptal je belo rožo moški hladnega srca,
njene sanje o ljubezni padle v brezno so brez dna.
Ko teptal je belo rožo, je za njo ustavil čas
in v njeni zdaj pomladi sta ujeta led in mraz.
Bolečina in večni strahovi, to je vse, kar ima od takrat.
Ni hotela, da kdo ji ukrade, kar je čuvala bolj kot zaklad,
da še s kom bi v objemu zaspala, noče niti pomisliti več.
Tisti grobe dlani so v življenje ji grenkobe natresle preveč.