Senčni gozd, kaj le pred mano skrivaš,
kaj vrhovi tvoji zdaj molče?
Kaj stoletnih sanj nič več ne snivaš,
sape v krošnjah več ti ne šume?
Nekdaj pa pel pesmi si nama nežne,
polne tihih sanj, zlatih nad,
takrat pila sva trenutke nežne
in opoj, ko je bila pomlad.
Zdaj povej, senčnati gozd zeleni,
kam dekle je moje zdaj odšlo.
Saj ti veš samo, kako je meni,
veš, kako po njej mi je hudo.
Zapoj spet, gozd, pesem ljubezni nežno,
pesem tihih sanj, zlatih nad.
In pričaraj spet minuto bežno,
kot tedaj, ko je bila pomlad.