V gozdu, tam, kjer srnica se pase,
kjer hišica gozdarjeva stoji,
v njej dekle, kot roža sredi jase,
je lepa Lizika, gozdarja hči.
V nedeljskem jutru dragi pride v goste,
v kočici prav srečna sta oba,
ko vrne se gozdar zelene hoste,
ljubimca, lovca divjega spozna.
Ljubezen premosti naj vse ovire,
odkrito fant prizna: “Jaz ljubim jo.
Divjadi v gozdu več ne bom preganjal
in gozd mi pravljična dežela bo.”