Pomladni veter je zavel
preko gozdov, polja,
od sreče sem dekle objel:
moja boš, ljubica!
A božja roka to stori –
vigred čez noč zbeži:
cvetje mlado
se, kot mladosti, poslovi …
Neskončno zaljubljena
sanjarila sva midva,
da sreča se najina
nikoli ne konča.
Morda se še srečava
na obzorju tega sveta,
kjer večna ljubezen le
svoj pravi dom ima.
Jesenski veter zdaj podi
listje čez stari hram
in sneg zametel je poti,
spet na večer bom sam …
Me drobna lučka spomnila
najinih bo želja –
biti skupaj,
ko sva še mlada bila …