Vlak drvi, drvi skoz mesta in vasi,
tujina zdaj ostaja daleč za menoj.
Vse bolj srce drhti, oko se zaiskri,
pred mano domovina, dom je moj.
Tu je gozd teman, v njem polno je ciklam,
spomini zaživijo na mladostne dni.
Tu reke je izvir, tu najdeš srčni mir,
pozabiš na sledove žalosti.
Vlak ustavi se, glej, mama čaka me,
kot nekoč pokliče me njen mili glas,
stečem ji v objem, spet majhen pobič sem,
ko gledam spet njen ljubljeni obraz.