Na svetu lepše rož’ce ni,
kot je ta vinska trta,
pozimi spi, spomlad’ cveti,
v jesen’ nam vince daje.
Tud’ druge rožice cveto,
pa tega ne storijo,
kar je storila ravno ta,
ki nas je napojila.
Po hribčkih je nasajena,
lepo je razpeljana,
od kmetiča obdelana,
od sonca obsijana.
Noben’ga taz’ga kraja ni,
da bi ne b’la poznana,
nobene dobre volje ni,
da bi ne bla spošt’vana.
Otrokom sladko grozdje da,
možem pa dobro vino,
za vsakega veselje ima,
zato jo vsi častimo.