Se davno mrači, moj’ga fanta še ni, še ni.
Kaj dela, kaj dela, da tol’k se mudi?
Snoč’ je bil, dav’ je šel,
drev’ bo pa spet prišel.
Če ga pa drev’ ne bo,
vzel je slovo.
Že lun’ca sveti, moj’ga fanta še ni, še ni.
Zna biti, nezvest je, za drugo gori.
Danica blešči, pa ga vendar še ni, še ni.
Ne bodo ga vid’le več moje oči.
Je mene zapustil, je drugo dobil,
naj srečen ostane, dokler bo še živ!