Najlepša deklica
je moja ljub’ca b’la,
a zdaj je tista ljubica
že dolgo moja ženkica.
Kako sva se spoznala,
to najprej vam povem:
Pod trančo v Ljubljani,
kjer čevlje kupil sem.
Ko vstopim v trgovino,
že k meni prihiti:
»Izbira je velika,
kaj si želite Vi?«
Beseda da besedo,
poskoči mi srce,
prijazno se predstavim,
za njeno zvem ime.
Ves srečen, zadovoljen
domov sem jo ubral,
bili so v škatli čevlji,
en črn, en pa rjav.
Kako potem bilo je,
ugibajte sami,
zakaj bi tisto pravil,
kar ni za vse ljudi.
A tista deklica
je moja ljub’ca b’la.
A tista ljubica
je moja ženkica.
Zdaj čeveljčkov
en par imam,
copata sem pa sam.