Res čudno je na svetu, verjeli ali ne,
da tisti, ki nič nima, rad dal ljudem bi vse.
Četudi le veselje okoli bi delil,
pa naskrivaj bi včasih pred drugim solze skril.
A v srcu pa je srečen in vedno nasmejan,
kot ptiček je svoboden, mu kratek je vsak dan.
Na licih pa brezskrbnih dobrota mu žari,
še zadnji košček kruha si z drugim razdeli.
Črnih las kuštravih kolovrati potepuh,
dolgih hlač strganih, spodaj bos, v žepih suh.
Nič ne ve, kdaj je dan, spi takrat, ko je zaspan,
in tako mine mu vsak dan.
Če srečaš potepuha, ki lačen je in bos,
ne glej ga kot lenuha, odreži kruha kos.
Lahko se ti v življenju še marsikaj zgodi,
hrbet obrne sreča in potepuh boš ti.