Na Pohorju v hišici drvar živi,
sekiro si zadene zjutraj na rame,
v zelene si gozdove gre spočit srce.
Žiga-žaga poje žaga, poje tam ves ljubi dan,
sonce smeje se skoz veje, da tako ni sam.
Ob likofu drvarji vkup se zberejo,
v dolino na kozarček vsi odrinejo,
saj žeja jih pestila je že premočno.
Žiga-žaga, spijmo, fantje, prazen liter je naš znak,
delo naše je pri kraju, naj vesel bo vsak!
V samoti pohorski drvar
preživlja svoje lepe dni,
vse drugo mu je malo mar,
najlepše v miru sam živi.
A kadar dolgčas je preveč,
brez družbe on ne more več.
V dolini ga že čakajo,
na zdravje vince pijejo.