Ko na planini so koče zaspale,
splazi Boštjan se pod okno k dekletu,
toda pred plotom spet dih mu zastane,
več si ne upa stopiti naprej.
Mesec na nebu se mu posmehuje,
gledajo dolge ga sence čez skale,
vse bolj zato naš junak omahuje,
čaka zaman ga samotno dekle.
Tako so modri oča d’jali,
ko so pipo si basali,
da spal pri lepem ni dekletu,
kdor preveč je bil boječ.
Ptič se rogati iz teme prikaže,
komaj uide Boštjan mu med koče,
raje odslej pri domačih ostane,
ker strah ima pač velike oči.