Spet planinci vseh vetrov smo pod streho zbrani,
eni bi kramljali še, drugi pa že spali.
Velik je povsod živžav, pravo je mravljišče,
ko prek drugih leze na skupno ležišče,
Janez Micko išče, pa Urško dobi.
Tine stare šale spet stresa iz rokava,
vse se na ves glas smeji, to je družba prava.
Lalalalalalala lalalalalalala,
Micki fant nagaja, mu nič ni do spanja,
Miha pa že sanja in glasno smrči.
Vsak trenutek treba užiti je,
kdo bi v hribih spal in kaj bi tratil čas.
Gora pač ima vedno drug obraz,
ljubim jo zato nadvse.
Po naključju znanca se stara spet dobita,
brhko fant spozna dekle, dolgo še bedita.
Okence zapirajo tisti, ki jih zebe,
toda brez potrebe, ni treba zamere,
saj v oknu šipe že dolgo več ni.