Na obali sva sedela, za roko si držal me,
sonce je tonilo v morje, zlato se svetilo je.
Šepetali so valovi tiho pesem žalosti,
z mano vred so žalovali, ko odhajal daleč si.
Na obali sama zdaj sedim,
tja čez morje žalostna strmim.
Bel galeb mi nosi tvoj pozdrav
poln želja najlepših iz daljav.
Kje zdaj pluje tvoja ladja, kje zdaj tvoje morje je?
Si morda name pozabil, srečal drugo si dekle?
Kdaj se vrneš v domovino, kdaj zapluješ v naš pristan?
Kdaj doma boš vrgel sidro, kdaj spet prideš nasmejan?
Na obali sama zdaj sedim,
tja čez morje žalostna strmim.
Veter nežno boža mi lase,
pravi mi, da kmalu vrneš se.