Moj vrt več ne cveti
in moj dom je teman
in oblak je nad njim,
nič več sonca ni zanj.
Zvezda ga ne pozna,
luna ne ve nič več zanj,
kakor neprestano padal nanj
bi dež vso noč in dan.
Pa od doma pelje tisoč cest,
tisoč belih cest v tisoč mest,
tisoč belih mest, ki vabijo
mlado in veselo deklico.
Lastovic sem več ni
in brez cvetja je vrt,
okno v noč ne žari
in moj dom je zaprt.
Časa mi ni več mar,
stenska ura stoji,
stari koledar pa kaže dan,
ki ga že davno ni.
Pa od doma pelje tisoč cest,
ti odšla si v širni, daljni svet,
mene in moj dom pustila si,
niti pisma ne napišeš mi.