Lep je spomin na mojo deklico,
ko sva šla gledat zvezdnato nebo,
ljubko takrat smejala se mi je,
veter ji kodral je lase.
Rožic sem kresnih še nabral za njo,
dal za spomin, naj vedno srečna bo,
v nočni tišini opajal je oba
vonj posušenega sena.
Trenutki sreče bežne
zapuste spomine nežne,
kot zaklad zapreš jih v prsih,
tam potem naprej žive.
In spomini so kot cvetje,
dolgo, vroče so poletje,
vedno lepi, vedno mladi,
vedno topli kot srce.