Ko zasvetlika za goro se svit,
v rosi srebrni reber se blesti,
kosec koso je dal že na rame,
trav’co kosit na reber gre.
V postelji topli žanjica spi,
trudne so njene roke, oči,
kosec zavriska si za vasjo,
da bi postavil se pred njo.
Trav’ca se rosna res lahko kosi,
kosec si žvižga, ko se dan budi,
lepa so jutra sredi teh rebri,
lepših nikjer na svetu ni.
Najlepša jutra so v gorskih vaseh,
zazdi se ti, da imaš ves svet v dlaneh.
Počasi se pri nas obrača kolo,
pa vendar kot nekdaj je še lepo.
Dolgo v noč je kosec vasoval,
vse tja do jutra z deklico kramljal,
s svitom se splazil je iz kamrice,
spala dekle sladko je še.
Sanja o fantu dekle vso noč,
čuti še vedno poljubček vroč,
delo ni težko bilo nikdar,
če sta si dva zaljubljen par.