Klobuk postrani nosi, ko stopa skozi vas,
za trakom je rdeč nagelj, pripela sem ga jaz.
Zavriskal je prešerno, ko je slovo jemal,
skrivaj obrisal solzo, ko mi roko je dal.
Zdaj ga poldrugo leto več k meni v vas ne bo,
bom nagelj zalivala, nanj mislila samo.
Ko fant moj od vojakov domov se vrnil bo,
ga nagelj rdeč bo čakal in pa srce zvesto.