Povem vam tole zgodbo,
kako sem se ujel,
ko ženit na Gorenjsko
sem se nekoč odšel.
Dovolj mi je samote,
sem sklenil neko noč:
Tja pod gore visoke
iskat grem srček vroč.
Gorenjska magistrala,
spočijem si oči,
ob cesti punčka zala
mi palec v zrak moli.
Ustavil sem svoj avto
in k meni sedla je,
oči, kot noč globoke,
so čisto zmedle me.
O vsem sva govorila,
zmenila se tako,
da pojde na Dolenjsko,
kjer nama bo lepo.
Pripeljal sem jo v hišo,
zdaj vse drugače je,
nič več tja na Gorenjsko
ne vleče me srce.