V daljavi neskončne ravnine,
na robu panonske nižine
se sonce zaspano prebuja,
med polji svetlika se Mura.
Med vrbami v tihem rokavu
se mlin je že zdavnaj ustavil,
le štorklja na strehi poseda,
se gnezditi vrača tja.
Jutro ob Muri spomin mi budi;
ko sva lovila se prek polja,
sanje bile so otroških le dni,
razpršile so se kot megla.
V samoti na robu močvirja
je hišica s slamo pokrita,
prerasel je mah domačijo,
le starši v njej še živijo.
Ob Muri sanjavi prelepa
mladosti mi tekla so leta,
kot pesem nikoli izpeta
so vtisnila se v srce.