Nocoj je glas harmonike
spomine spet predramil,
nekoč ta glas, mehak in blag,
srce mi je omamil.
Le da tedaj je ta napev
bil mnogo, mnogo bolj vesel
in fant, ki je takrat igral,
si mene je izbral.
Nocoj spet gledam na gore,
strmine vse molčijo,
zakaj, zakaj so vzele ga
mi ne odgovorijo.
Ko zaigra harmonika,
pa vedno me spominja
in kar ne more več srce
to ona mi pove.