Zagodi, dragi muzikant, tole lepo melodijo,
da spomni me na rodni dom, na mojo domačijo.
Zagodi na harmoniko, da jo veter v svet ponese,
prisluhnejo naj ji ljudje, ki po domu hrepene.
Rad bi zopet zgodaj zjutraj vstal, s konjički svet oral,
z mojo lepo mlado ženkico vsak večer sladko zaspal.
Na jesen, ko žito dozori, pa očka bi postal,
a sem rajši šel v širni svet, ker bogastvo sem iskal.
Največjo srečo najde človek lahko si le doma,
a kaj, ko te pohlep odpelje v svet želja.
Denar, denar, sveta vladar, ta od doma zvabi te,
premalo poslušal sem srce.