Nisem še poznal besede,
ko je v meni zazvenela,
mila, spevna in iskrena
celega me je prevzela.
V hišo upanje prinesla
in očeta razvedrila,
materi oči ljubeče
je od sreče orosila.
V tvojo melodijo,
pesem, sem spomine stkal,
ko nevidno, tiho
sem iz fanta mož postal.
Vedno me osrečiš,
pesem, spremljaš me povsod –
z mano te bo slišal
tudi naš prihodnji rod.
Sem odraščal, njene verze
kdaj pod oknom pel dekletu
in ob njej na dom se spomnil,
ko sem hodil sam po svetu.
Še igral jo bom ubrano,
ko mladost mi bo minila,
s hčerjo ali sinom bova
z njo življenje proslavila.