Prebudim se sred’ noči,
v moje sanje prideš ti
in ne morem več zaspati,
me skrbi, kaj delaš ti.
Zmeraj nate mislim, mama,
vsak trenutek sem s teboj,
čujem tvoje še besede,
klicala si me: “Otrok moj!”
Rosno mlad sem šel od doma,
kako si se jokala.
Takrat nisem vedel, mama,
kje je dom, kdor ga ima.
Prebudim se sred’ noči,
v moje sanje prideš ti
in ne morem več zaspati,
me skrbi, kaj delaš ti.
Ko le bil bi drobna ptica,
še nocoj tja poletim.
Veš, kako pogrešam te, mama,
v rodno hišo si želim.
Ko prišel bo beli božič,
priletim domov, domov.
V solzah srečen te objamem,
s tabo jočem – otrok tvoj.