Na skalni pečini je tiho sedela
in gledala sonce, ki v morje beži.
V zlatih pramenih, kjer sol se je ujela,
ta roža poletja v vetru dehti.
Tamkaj čakala je prve poljube,
nežne mladosti vse skriti sijaj,
ko sta poslednjič se tamkaj objela,
ji rekel njen fant je, da pride nazaj.
A roža poletja bo za vedno tu ostala,
novi par morda nekoč jo bo iskal,
ko ljubezen se v objemih spet bo tkala,
a z jesenjo nje nič več ne bo poznal.
Ta roža poletja bo za vedno tu ostala,
božal liste njene bo le Maestral
in ko vrneš sama se na stara pota,
nov spomin bo sol na stare rane dal.
V svoji naivnosti vse je verjela,
želela si pravljice večne strasti,
ko pa le luna je zvezde objela,
spoznala je zmoto in tisoč laži.