Deset že let je od takrat, ko smo zapeli vam prvikrat.
Deset že let minilo je, ko prvič slišali ste Krajcarje.
Kavboj sem in jezdim rad kobil’ce vse, saj sem še mlad,
res ta pravi sem heroj: »Saj savinjski sem kavboj!«
Po dolini mimo hmelja galopiram od veselja,
srce bije mi močno: »Jahal bom, dokler bo šlo!«
Če pa kdaj ne bo tako, lep spomin ostal mi bo.
Sem bil res tapravi loj, saj savinjski sem kavboj.
Če pa kdaj ne bo tako, lep spomin ostal mi bo.
Sem bil res tapravi loj, saj savinjski sem kavboj.
Le nekaj kratkih let nazaj je svet bil zame kakor raj,
bil pač takrat čas je tak, da avta ni imel še vsak.
Moj prvi Fičko bil je bel, neznansko sem ga bil vesel,
ta pravi mačo sem postal, k dekletom v vas se odpeljal.
Pr’jatlja s Fičkom sva bila, prevandrala sva pol sveta,
če pritisnil sem mu gas, povzdignil je bobneči glas.
Pr’jatlja s Fičkom sva bila, prevandrala sva pol sveta,
so b’la dekleta lahki plen, ljubezen ni bila problem.
V pesmi lepoto sem našel, sem dušo v glasbi pustil,
veselje in svojo ljubezen v glasbi domači odkril.
Mnogo napisal sem pesmi, ki so zapete lepo,
note skladal najlepše za dušo, srce in uho.
Sem včasih nosil penzijo, mejduš, je b’lo lepo,
zdaj jo daje avtomat programirano.
So včasih fantje pisali svojim deklicam,
zdaj je SMS prevzel poštarski oglas.
Tingi, tangi, tingi, tongi, tangice.
Tingi, tangi, tingi, tongi, tangice.
Tingi, tangi, tingi, tongi, tangice.
Tingi, tangi, tingi, tongi, tangice.
Ljubim jo, ljubim jo, ljubim lepo Jožico,
njo bom ljubil, njo bom snubil, pred oltar odpeljal jo.
Ljubim jo, ljubim jo, ljubim, ljubim Jožico,
njo bom ljubil, njo bom snubil, pred oltar odpeljal jo.
V ušesih mi zvoni, poslala me je v tri,
to je takrat, ko zmanjka mi bencina.
Peš je šla naprej, jaz pa na mobitel,
kličem vse povprek, od prijatelja do sina.
Zaradi tebe hotel sem od doma it,
zaradi tebe začel sem zopet pit,
zaradi tebe in za ljubi mir sem spil še en pir.
Vzela si mi dušo in vero v Boga,
pustila si le solze upanja.
Tebi dal sem ljubezen, vse svoje sanje, svojo pomlad.
Tebi dal sem ljubezen, vse lepe trenutke, imel sem te rad.
Je zima svoj beli plašč razgrnila,
dvojčka si mala v pleničke povila.
Rodila se prva je hčerkica mala,
za njo je še sinko prijokal na svet.
Veliko bilo je trpljenja, skrbi,
otroci so rasli, ti lepšali dni.
Bila je družina vaša vesela,
od sreče v očeh si solze imela.
Hej, hej, hej, dej mi pir, hej, hej, hej, dej mi šnops.
Hej, hej, hej, dej mi pir, dej mi pir pa šnops.
Iz šihta sem domov odšel, pa v oštarijo sem zavil,
za šankom kelnarci sta dve omamno z ritko migale.
Takoj se gužva naredi, so runde noro padale,
fantje, tale pa spet žur do jutranjih bo ur.
Tako se življenje vrti, zaljubljeni skupaj zaspijo,
a pod odejo, skrito očem, čudne stvari se godijo.
Tako se življenje vrti, zaljubljeni skupaj zaspijo,
zarja prežene temo noči, se nov nadebudnež rodi.
Na svetu t’m gvišno ni ga prablema,
tud če persona si bolj debjela.
Dobr, pošten, nasmejan,
ušavaš svoj t’bolš si par.
So skoz gavaril t’stari l’dje,
ljubezen č’z ž’lodc tud gre.
Ta fajne dabrote na miz’ bova mela,
za linijo svajo dabro skrbela.
J’s pa čeča bom debjela,
moda m’ne ni znarjela,
s’m kantenta rada j’m,
njoke, budle, acvrt kramper.