V hišici kraj vasi lepa deklica živi,
njen obraz je kakor sonček, kakor slavček poje si.
Ko zvečer pade mrak, k njej usmerim svoj korak,
k oknu lojtr’co prislonim in narahlo dam ji znak.
Ljubim jo, ljubim jo, ljubim lepo Jožico,
njo bom ljubil, njo bom snubil, pred oltar popeljal jo.
Ljubim jo, ljubim jo, ljubim lepo Jožico,
njo bom ljubil, njo bom snubil, pred oltar popeljal jo.
Okence se odpre, moje jo oko uzre,
srček moj pa zatrepeče, ko pogleda milo me.
Naj mi Bog odpusti, kar to noč sem storil ji,
vendar mi je obljubila, da odslej bom njen vse dni.