Včasih naskrivaj zalotim se, ko sanjam,
kako v bogastvu in denarju svet živi.
Nekje globoko v srcu spet zavidam tistim,
ki so veliki in ne vidijo ljudi.
Včasih naskrivaj zalotim se, ko mislim,
da bi kot drugi tudi mi tak’ močni b’li,
že kmalu pa spoznam, le tu je sreča prava,
ko vidim polje in v njem klasje, ki zori.
Ponosni smo na svoje korenine,
na zemlji tej nam zrasel je slovenski rod,
minile so premnoge mrzle zime
in nove meje so želeli mnogi tod!
Ponosni smo na svoje korenine,
z viharjem, vetrom je potem pomlad prišla,
četudi majhni smo, zdaj naša pesem lepa
se čuje prek bregov in vseh vrhov gora!
Nad mestom že večer prižiga prve zvezde
in v meni tisti se spomin na čas budi,
ko noč prekrila je življenja naših dedov,
a zdaj v miru vnuk vsak lahko zaspi!