Ko sem čakal te v mrzlih zimah,
in opeval te v poletnih nočeh,
upal da te sanje kdaj oživijo,
in tihi jok spremeni se v smeh.
Iskal toplino sem v tvojih besedah,
te iskale so le mojo nemoč.
Skladal pesmi sem o tvoji lepoti,
ko sem jih pel, si gledala proč.
Želel sem te ljubiti iz vsega srca,
a nisva si usojena.
Daj mi, le daj mi, daj mi poljube,
da skril jih bom tja, kjer nihče ne izve.
Daj mi, le daj mi, daj mi poljube,
da skril jih bom tja, v nočno nebo.
Poletja so od zvenela v času,
in mrzle zime so dobile pomen.
Zaman sem trudil se, da vlil bi ljubezen,
v tvoje srce kot osamljen boem.
Tvoje besede še naprej me skelijo,
a iz njih zdaj črpam svojo skrito moč.
Vse melodije, ki bile so za tebe,
iz odra v publiko zvenijo v noč.
Čeprav za vedno tujca sva bila,
v sanjah spet se združiva.