Mineva čas, mineva vse, spomini pa žive.
Ko oglasi se znan napev, se mi zbudi srce.
Zaplava misel mi nazaj, ko ti si bil le moj,
še čutim zadnji najin ples, kot da je to nocoj.
Naj veter nosi ta spomin v daljave čez gore.
Naj ti ga položi v dlan, da spomni te na me.
Takrat boš vedel, da je to pozdrav preteklih dni.
Od koga pa priletel je, to vedel boš le ti!
Morda pa tudi ti spominjaš se noči,
ko mesec je sijal, ta valček je igral.
Si nežno me objel, ko ples se je začel.
Bila začarana sva v mesečini oba.
Mogoče pa nekoč se vrne tista noč,
če ga zaslišiva – čarobni valček oba.