V vrtu stara jablana
se spominja tistih dni,
ko so ptice spletale
v gosti krošnji gnezda si.
Jutra čudno tiha so,
pesmi ptic ne sliši se,
moč življenja vzela je
sok iz stare jablane.
Vsako leto manj spomladi bilo je cvetov,
vsako leto manj jeseni bilo je plodov.
Ko na zimo so snežinke prekrile spet breg,
zlomil jablano težak zapadel sneg.
Ko pomlad je spet prišla,
suhe veje v nebo
je molela jablana,
nič zelenja ni bilo.
Jutra čudno tiha so,
pesmi ptic ne sliši se.
Moč življenja vzela je
sok iz stare jablane.
Ko na zimo so snežinke prekrile spet breg,
zlomil jablano težak zapadel je sneg,
a življenje je kot čudež iz zemlje globin
mlado jablano pognalo iz korenin.