Našo je deželo ljubil res iskreno iz srca,
ko se v jutru je prebudil, vabil ga je klic gora.
Je prehodil tu stezice, med borovci vriskal, pel,
gledal v dalji je meglice, vedno višje si želel.
Naši so vrhovi mali, prave gore da ti svet,
se v tujino je odpravil, tam pričakal ga je led.
V vrhovih Himalaje cvet mladosti je zaspal,
mati zdaj ne ve za kraje, kjer za vedno je ostal.
Življenje vedno nam knjigo piše,
vsaka stran v njej je le en dan.
Življenje vedno nam knjigo piše,
morda povest bo to, morda roman.