Navsezgodaj smo že vstali in kozarček spili ga,
saj smo si srčno želeli, da bo vsak močan za dva!
Vsi prašiča smo zgrabili in krepko držali ga.
Komaj trikrat je zacvilil, že mu sapa je pošla.
Smo na stolu ga pustili, v toplo kuhinjo odšli,
složno kačjo slino pili, roke greli in kosti.
A naenkrat naša mama je zavpila na vso moč:
»Glejte! Praš’č je ušel! Hitro, fantje, na pomoč!«
Smo po snegu ga lovili, je naporen bil ta špas.
Komajda smo ga ujeli, strašno je upehal nas!
Drugič pa je le izdihnil, smo takoj odrli ga,
da še enkrat ne bi zbežal nam iz stola našega!