Z visokih lin zvonika mi jutranjca doni,
zato ustavim konja, še sam oddahnem si.
Iz njive preorane po zemlji zadiši,
kot kruh domače peke in štruklji ajdovi.
Prek vasi in poljan jutranjca doni,
nežno kakor mama, ko budi,
mati in zvonovi pesmi nam pojo,
ki srce in dušo božajo.
V nedeljo, dneh Gospoda, ko jutranjca doni,
zaprežem iskra vranca, se v cerkev mi mudi.
Ta dan srce in duša v molitvi se sprosti,
popoldne z domačije se pesem oglasi.