Večerna zarja tvoje korake zlati,
za tabo so ostale le drobne sledi.
Vsak delček v meni v tihi bolesti ječi,
te tvoji poti več vrnitve ni.
Nobena več te ne bo ljubila, kot sem te ljubila jaz,
nobena več ti ne bo pustila spletati v nočeh si las.
Nobena več te ne bo objela na večer tako srčno,
nobena več ti ne bo verjela na besedico samo.
Med bele breze senca se tvoja spusti,
za rdečim obzorjem z daljavo spoji.
Skeleča se v meni le bolečina rodi,
ker zadnjič moje te gledajo oči.
Nobena več te ne bo ljubila, kot sem te ljubila jaz,
nobena več se ne bo privila iz ljubeznijo vsak čas.
Nobena več se ne bo predala grenkim solzam za slovo,
nobena več ti ne bo priznala, da ji v srcu je hudo.