Za mizo zberemo se ob naših praznikih,
veseli, srečni smo, kot nekdaj smo bili.
V izbi kruh diši, ki ga mama spekla je,
med svojimi ljudmi so lepe urice.
Kramljamo vsepovprek in si spet nazdravljamo,
povsod veselje, smeh, v domači hiši smo.
Čeprav življenje je nas raztreslo tu in tam,
pod starim krovom le je luštno zmeraj nam.
Lepo je tamkaj biti, kjer človek se rodi,
spomini lepi, skriti so kot srca izvir.
Kot ptica v staro gnezdo se vračamo domov,
nikjer pod tujo zvezdo ne najdeš domek svoj.
Vrnili kmalu sem vsi se bomo praznovat,
čeprav dom skromen je, za nas je ljubek grad,
da starši zdravi bi še naprej tako bili,
želimo vedno jim še mnogo, mnogo dni.