Na travniku je rožice nabiralo dekle,
pa pride mimo fantič, pred njo ustavi se.
»Res lepe rožice imaš, tako lepo dehte,
za eno vsaj te prosim, mi bo spomin nate.«
»Če rožico imel bi rad,« dekle odgovori,
»le pridi sam si ponjo pod noč, ko se stemni.«
Prišel pod okno fantič je, utrgal si je cvet,
prešerno je zavriskal, odšel je v širni svet.