Zima je čas beline, snežne beline sanj,
tihih snežink spomine rosi v ledeno dlan.
V beli privid odhaja, kar je nekoč bilo,
umre in se že poraja, večna skrivnost je to.
Kmalu prihod oznani, v žilah vzkipi pomlad,
cvetje dehti in vabi, vse je lepo takrat.
Polna je rast poleti, trav’ca se že kosi,
greh ni tedaj želeti kapljice, ki hladi.
Mesec potuje in zvezde žare,
dan pričakujejo rosne trave.
Sonce oživlja, kar zemlja rodi,
vse se spreminja v skrivnost, ki je ni.
Potlej jesen bogata v barvah nam zažari,
kaščam odpro se vrata, sladke so to reči.
Ujme pa kdaj pelina grenkega prineso,
upanja in spomina ne zaustavijo.