Ko hodim po gozdnih poteh
prek starih korenin,
prinaša mi veter čez breg
na mlade dni spomin.
Na jasi je zajček obstal,
zvedavo gleda me,
pod hrasti pasejo se
srnice.
Ko hodim po gozdnih poteh,
začutim v duši mir,
na mahu na senčnih bregeh
ni grenkih bolečin.
Kjer ptice pod nebom pojo,
kjer listje šelesti,
počutim se božansko
prav vse dni.
Visoke zelene smreke se dvigajo v modro nebo,
na robu vrtače breze me tiho pozdravljajo.
Stoletni orjaški hrasti o davnih mi časih pojo,
krhke slovenske lipe dišijo mi pravljično.
Ko hodim po gozdnih poteh,
se naskrivaj zavem,
da mnogo ukradel je žled
bogastva vsem ljudem.
Vsi zlati zakladi gozdov
v zavetrju domov
so naše korenine
vseh rodov.