Ne povej mi, ko bo jutro, veš, da zjutraj se mi spi,
mislil bom, da sem le sanjal grde sanje, da te ni.
Nič ne reci, ko bo sonce, da se ne pokvari dan,
saj če šla boš, bo sijalo brez pomena in zaman.
Kadar dež bo, ne povej mi, ne spodobi se tako.
Da hudo mi je, da jokam, se sploh videlo ne bo.
Ko bo tema, nič ne reci, rad v oči bi gledal te.
Ni pošteno, da jih skrivaš, ko se trga mi srce.
Da me nimaš nič več rada, mi še ne povej,
morda zjutraj, ko zbudiš se, vse bo kakor prej.
Da med nama je končano, mi ne reci še,
kaj če jutri žal ti bo, ker si zmotila se.