Tožne misli v dalj hitijo,
ko na pomlad oče moj,
tam pod češnjo spomine davne
z menoj si rad delil.
Rekel mi nekoč tvoj dedek,
pod to češnjo je sedel,
po večerih nam je utrujen
ob kozarčku še kaj zapel.
Tiste češnje zdaj ni več,
a vonj cvetov je še ostal,
še je v srcu, ko mi pogled
tiho pluje prek dobrav.
A ob meni ni nikogar,
ki bi kupico nalil,
pa bi svoje spomine v srcu
tudi jaz rad z nekom delil.
A danes spet za me cvete pomlad,
vnuk se vrnil je in mlado češnjo posadil.
Zdaj tudi jaz bom pod večer zapel,
isto pesem, kot jo pel je dedek moj.