V zraku preveč je negative,
težkih besed, ni sinergije.
Kam gre ta svet, ne zna več živet
v črnino vse bolj odet!
Tavaš v temi, ne najdeš več rime,
misli so mračne, bojiš se tišine.
Od doze skrbi,
pojenjajo ti moči!
Življenje kdaj pa kdaj lahko spodnese te,
ne boj se , vztrajaj, strah lahko premagan je, o, o, ja!
Nasmehni se, obriši solze, zmoreš vse,
kot Feniks iz pepela z jutrom dvigneš se!
Veš, pride čas, veselja, topline,
mraz bo popustil, našel boš rime,
in tvoj obraz, spet ljubil bo »jaz«
premagal boš ta poraz!
Če bo hudo, obrni se name,
v dobrem in slabem celim ti rane,
zapomni si to,
ker živeti je lepo!